Smučarski skoki so eden od paradnih zimskih športov, ki so pozimi najatraktivnejši na snežni podlagi, sicer pa se izvajajo tudi poleti – na plastiki. So nordijska smučarska športna panoga, ki je uradno od leta 1924 tudi disciplina na zimskih olimpijskih igrah, od leta 1925 pa na vsaki dve leti izvajajo svetovno prvenstvo.
Smučarski skakalec se spusti po zaletišču skakalnice, se odrine in skuša leteti čim dlje. Za svoj skok je ocenjen s točkami za dolžino, s sodniškimi ocenami za slog, kompenzacijskimi točkami za jakost vetra in višino zaletišča. Vsaka tekma je sestavljena iz kvalifikacij, na katerih se tekmovalec uvrsti v nadaljnje tekmovanje. S poskusnim skokom se prične najpomembnejša tekma, ki še ne prinese takšne odločitve kot prva serija. Po njej se v finalno serijo uvrsti 30 najboljših.
Izvor smučarskih skokov pripisujejo Norvežanom
Prvi poskusni skok datirajo v leto 1796, ko so se norveški vojaki spuščali po strehah kmečkih skednjev in trdo pristali na tla. Pravijo, da prvi zabeležen skok sega v leto 1808, ko se je dansko-norveški polkovnik Olaf Rye želel pobahati pred vojaškimi kolegi in za tiste čase skočil neverjetnih 9,5 m.
Prva zabeležena javna tekma pred publiko je bila organizirana leta 1862, ko so sodniki že ocenjevali slog in eleganco. Tekmovalci so morali dokončati tri skoke brez padcev. Štiri leta kasneje so v Oslu organizirali prvo kombinirano tekmo smučarskih skokov, slaloma in teka na smučeh.
Velik napredek v razvoju smučarske tehnologije je naredil Norvežan Sondre Northeim, ki je svojo prvo tekmo zmagal leta 1868 in z 19,5 m postavil svetovni rekord. Pravijo, da je oče telemarka, saj je izumil revolucionarne smučarske vezi in nove zaobljene smuči, ki omogočajo lažji zavoj.
Tehnika skokov se je stalno spreminjala
Takoj po prvi svetovni vojni sta norveška skakalca J. T. Thams in S. Ruud izumila tehniko, kjer je zgornji del upognjen v bokih z rokami naprej in paralelno držo smuči. Včasih so med skokom z rokami krožili naprej. Dolžine skokov so segale tudi preko 100 m. Leta 1949 je nemški skakalec Erich Windisch tehniki z rokami naprej dodal aerodinamiko, zato je roki potisnil bližje k bokom. Zgornji del telesa je bil še vedno upognjen.
Sredi 1950 leta je švicarski skakalec Andreas Däscher izumil paralelno tehniko, ki se je od prejšnjih dveh razlikovala v tem, da zgornji del telesa ni bil več upognjen, ampak zravnan, kar je omogočalo bolj plosko in aerodinamično pozicijo v zraku.
Tako imenovana V -tehnika skokov, ki se še vedno uporablja, se je pričela pojavljati v letu 1969. Za očeta te tehnike se štejejo poljski skakalec Mirosław Graf, ki ga v začetku nihče ni resno jemal. To se je zgodile šele kasneje, ko so ugotovili, da prinaša večje daljave kot paralelni slog.
Avstrijski skakalci prvi preko magičnih meja
Prvi človek, ki je uradno preskočil magično mejo 100 m, je bil avstrijski skakalec Sepp Bradl leta 1936. Sprva so mu priznali le 101 m, a so razdaljo čez čas popravili na 101,5 m. S tem dosežkom se je rodila nova disciplina – smučarski poleti.
Na letalnici bratov Gorišek je leta 1994 na 13. svetovnem prvenstvu v poletih kot prvemu zemljanu uspelo preskočiti magično mejo 200 m avstrijskemu skakalcu Andreasu Goldbergerju. Žal mu rekorda niso priznali, ker je ob pristanku podrsal po snežni površini. Le nekaj minut kasneje so uradni rekord z 203 m priznali finskemu skakalcu Toniju Nieminenu.
Je sploh kje meja?
Trenutno je v avstrijskih rokah tudi svetovni rekord, ki znaša 253,5 m. Stefan Kraft ga je leta 2017 postavil v Vikersundu. Med najboljšimi letalci vseh časov štejemo tudi slovenskega orla Petra Prevca, ki trenutno drži 4. najdaljši polet vseh časov. Leta 2015 je v Planici poletel magičnih 250 m.
Smučarski skoki se nenehno razvijajo, smučarji pa izpopolnjujejo svojo tehniko in izboljšujejo sposobnosti. Ker so skoki nadvse atraktivni, gre razvoj opreme v ekstreme po vse višjem in vse daljšem. Kje je končna meja, ne ve nihče.
